Osem posadk se je 26. in 27. avgusta zbralo v Izoli in se med seboj pomerilo za naslov Državnega Prvaka v tej dinamični jadralski disciplini. Presenetljivo številčen odziv, še posebej upoštevajoč dejstvo, da je zaradi drugih obveznosti tokrat manjkalo kar nekaj znanih slovenskih krmarjev, ki so se tega tekmovanja udeleževali v preteklih letih. Prijetna nervoza udeležencev pred pričetkom tekmovanja (za nekatere je bil to prvi nastop v tej disciplini) izmenjave vprašanj in nasvetov, dobro vzdušje, ter očitna bojevitost, so obetali zanimivo dogajanje na regatnem polju.

Vsaka zvrst tekmovalnega jadranja ima svoje dodatne čare. Pri Match Race-u so to nedvomno posamično dvobojevanje z vsakim nasprotnikom, kompleksnost predštartnih bojev, visok tempo zaradi velikega števila regat v posameznem dnevu, ter konstanten izziv prisiliti nasprotnika v napako s katero si prisluži kazen. Posledice pa povišana raven stresa, velika odvisnost od človeškega faktorja (sodniške odločitve, regatni odbor) in močan vpliv vremena, saj je večinoma program natlačen, med tem ko kratka regatna polja ne odpuščajo napak. Zagotovo se posadka poda v vsak posamičen dvoboj z željo po zmagi, a je praviloma "višji cilj" po končanih bojih vsak z vsakim, uvrstiti se med štiri posadke, ki se na koncu med seboj pomerijo v polfinalnih in finalnih dvobojih. Vendar pogosto neizpeljan predviden program jadranj prisili organizatorje v oblikovanje končnega vrstnega reda od delnih rezultatih, kjer lahko posadko vsak posamičen poraz drago stane. Tako razpletlo tudi letošnje državno prvenstvo.

V soboto, takoj ko se je veter ustalil, se je tekmovanje pričelo s serijo "vsak z vsakim" v kateri je vsaka posadka morala odjadrati sedem dvobojev. Prijetna presenečenja so si kar sledila. Ekipa Žige Horvata je prikazala svojo uigranost na jadrnicah tipa J-24, Riana Pilepiča je ob odličnem jadranju ovirala le neusklajenost tik pred tekmovanjem sestavljene posadke, Jon Brecelj s sojadralci pa je uspešno popravljal vtis z lanskega prvenstva. Med tem ko je Jure Orel pokazal, da ima daleč največ izkušenj v tej zvrsti jadranja, so se posadke, ki so nastopile prvič morale ubadati z neštetimi problemi.

A nivo bojev se je iz regate v regato dvigal in težko je bilo v naprej napovedovati zmagovalce dvobojev. Tudi veter je bil jadralcem z zmernim zahodnikom naklonjen vse do popoldanskega prihoda nevihtnega oblaka s kopnega. Le ta je botroval drastičnim spremembam smeri vetra in vplival na izide bojev v zadnji regati, ko je na primer Žiga Horvat iz ozadja prehitel tik pred ciljem stoječega Jureta Orla. Regatni odbor te regate ni prekinil, je pa nato ob grožnji nevihte in močnem vzhodniku poslal jadralce v marino. Ob prepričanju, da je v nedeljo dovolj časa za izpeljavo preostalega program, so jadrnice za ta dan ostale na privezih navkljub ponovnem vremenskem obratu in tako so tekmovalci lahko do večera le opazovali krasen vetrič na morju. Na večerni zabavi je tekla beseda tako o doživetjih minulega dne, kot o pričakovanjih v naslednjem.

Pa nedelja z jutranjim brezveterjem in rosenjem ni obetala prav mnogo. Po poldnevu so se le razvile blage sapice v katerih je regatnem odboru uspelo zaključiti serijo vsak z vsakim, nato pa sonce in bonaca. Veselje na nekaterih jadrnicah in živčnost na drugih sta strmo naraščala, besede so postajale vse ostrejše. Takrat je regatni odbor iz ne povsem jasnih razlogov razglasil nepreklicen konec tekmovanja, prav ko se je veter, ki je nato pihal še dolgo po uradni časovni omejitvi tekmovanja, začel ponovno prebujati. Pogoj za uspešno izpeljavo tekmovanja v jadralnem dvobojevanju, je tudi dobro usposobljen regatni odbor, pri čemer smo se v Sloveniji letos že dokazali julija ob organizaciji tekmovanja za pokal narodov. Zagotovo pa tudi odločitev organizatorja (našega društva), da prvenstvo združi s tekmovanjem YC Domžale (zaradi zasedenosti terminov), ni pozitivno pripomogla k celotni izpeljavi programa.

Z enakim številom točk kot drugo uvrščena posadka Jureta Orla, a zmaganim medsebojnim dvobojem, je nedvomen Državni prvak v jadralnem dvobojevanju za leto 2006 tako postal Žiga Horvat s svojo posadko. In to zmago so v družbi številnih pristašev že na morju, kot tudi kasneje na obali in ob podelitvi nagrad pošteno proslavili. Ob čestitkah in nazdravljanjih po razglasitvi rezultatov, je bilo slišati, da naj bi ta odličen rezultat mlado posadko pripravil k razmisleku o resnejši udeležbi v tej jadralni disciplini. Pokal za tretje mesto je pripadel očitno zadovoljni posadki Jona Breclja, prav tako zaradi zmage v medsebojnem dvoboju s po točkah izenačenim Rianom Pilepičem. Za njim so se razvrstile še posadke Bojana Rajarja in Andreja Janežiča, ter debitantov v svetu jadralnega dvobojevanja Valterja Perica in Semika Maruclja. Interes za to zvrst jadranja pri nas se iz leta v leto potrjuje, in ob večjem številu domačih tekmovanj z dobro organizacijo in sodniki, lahko še komu postane odskočna deska za mednarodne nastope.

Že na začetku sem omenil povečan stres, ki je stalnica pri jadralnem dvobojevanju. Tokrat je le temu najbolj podlegel Jure Orel, a se je kot športnik nato na zaključni prireditvi za svojo izgubo živcev in izrečene grobe besede, iskreno opravičil tako sodnikom in regatnem odboru, kot jadralcem s katerimi se je ta dva dni boril na morju. Bolj v razlago kot v zagovor, Juretu visoka uvrstitev ni bila pomembna le zaradi naslova državnega prvaka, temveč tudi zaradi točk na svetovni Match Race lestvici, kjer je preboj k prvi trideseterici vse realnejši cilj.